»Vsak dan smo šli k njej v bolnišnico, vedno me je vprašala, kako sta moja otroka. 'Lepo skrbi za njiju, glej, da bosta končala šolanje.' In tega se pač držim. Bila sem čisto na koncu z živci, ampak vedno sem si govorila: 'Moraš, otroka te potrebujeta, moraš.'«